[ Pobierz całość w formacie PDF ]

h kopitu se zopet povrnil,
ãevljarsko umetnost je ãrnil hudo,
sosedom tako jo je ãrnil:
»Ker rezati nihãe tam v mestih ne zna,
vse delajo tesno in ozko
in pravijo, da je ta moda pri0 la,
in pravijo, da je gosposko.
Pa vem, da je to le izgovor njih tak,
ker vsi so neznansko zabiti,
sicer bi paã delali ãevlje kot jaz,
vse ãevlje po enem kopiti.«
237
PESMI BESeDA
V kopeli
Ple0 ite, valãki srebrne vodice!
Oh, saj moramo tudi,
pridejo sapice, Ïive k nam ljubice,
njih se nobena ne vtrudi.
Glejte v kopeli vso na0 o gospodo
in, ki se 0 teje k gospodi,
na0 ega peka. Ej, barãica pisana
plava Ïe, plava po vodi!
Mojster krojaã, a kam vi? Poglejte,
kakor da v grob bi stopal,
stopa v vodó, ki paã v morje odnese ga,
prej ko se bode okopal.
Toda tam plavajo deklice morske? . . .
Ne, to so na0 e me0 ãanke,
Îidova, Vidova, Zorova, ·torova,
da, to so na0 e Ljubljanke.
238
PESMI BESeDA
Eno med njimi  ah, to je krasota,
glejte, Ïe perejo vali,
ãrne oãi goré, zobki se belijo,
kakor na plen bi preÏali.
Ribe se kvi0 ku, zdaj spu0 ãajo v reko,
0 ãuka vmes bliskoma 0 vigne,
ej, to zbeÏijo, pa ne vse. Glej, z ribico
v Ïrelu zdaj 0 ãuka se vzdigne!
Ej, toda meni ni treba beÏati,
najsi bo pogled tvoj Ïaren,
vendar, gladkà, belozoba ti 0 ãukica,
tukaj na kopnem sem varen.
239
PESMI BESeDA
Prekrasni trg
Prekrasni trg, ãarobni trg
v dolenjski metropoli,
paã mnogo jih na svetu je,
a tacega nikoli.
V lunini svetlobi se
leskeãe magiãno.
Kaj res? Kaj res? »Oh, pa kako!«
vzdihnem tragiãno.
Po trgu se sprehajajo
gospice gor in doli;
paã mnogo jih na svetu je,
a tacih pa nikjer, nikoli;
njih melanholiãne oãi,
njih hoja graciozna,
njih ust sloven0 ãina sladkà:
há  ironija grozna.
Ne cvetejo kot makov cvet
njih usteca, njih liãka,
tak bela, bleda kaÏejo,
240
PESMI BESeDA
da ne pijo veã cviãka.
Zakaj vam veã ne cvetejo
ne usteca ne liãka?
Zato, ker pijejo vodo
gorjansko mesto cviãka.
241
PESMI BESeDA
Novej0 im poetom
»O, pesnikuj, prijatelj, nihãe ti ne brani,
le stiki bodejo naj ãisto izpeljani,
le eden slab, vsa pesem je zaniã pri meni,«
tako sem ãul veã tisoãkrat pri Cimpermani.
»In pa ãemu ti veãni vzdihi, veãne solze?
Le zase, zase take pesmice ohrani!
A pili, moj prijatelj,« je dejal, »le pili,
in 0 e enkrat, le pili, nikdar ne prestani!«
Ah! . . . stike brusi v potu svojega obraza
Apolon moj, ne poje veã na liri vbrani.
Ali! . . . Stike brusi v potu svojega obraza,
moj Amor, ne pu0 ic, otrok zatelebani.
Sevéda! Pesem bodi gladka, dolgoãasna,
uãili slovnice se bodejo primáni
iz Cimpermana, Funtka in Medveda:
nebroj poetov bode kmalu po Ljubljani.
242
PESMI BESeDA
»Ljudevit«
Prava reã, premagal je paã Borno,
bornega vazala dalmatinskega.
V Ahen hodil h Karlu je pokorno
in slavil priliznjeno tatu tatinskega.
Prava reã, zaman posku0 ali ste ãeti
karniolski karantanski mu trdnjavi vzeti,
toda tretjo ãeto frankovsko moãvirje
pogubilo starodavne Styrie.
Prava reã, da je beÏal od Siska proã
in umoril svojega re0 itelja,
da je padel, sam se ma0 ãujoã.
v róke povraãitelja.
Prava reã, je li to snov za ep?
Si li bil takó prej, Anton, slep,
da si 0 e ostal pri »Ljudeviti«?
O seveda, potlej si zaãel ma0 iti
angele in pa hudiãe vanj
in izrodke drugih tvojih sanj
in idejo . . . da, idejo tudi.
O nikar se mi, Antón, ne trudi,
dosti v zgodovini je idej,
243
PESMI BESeDA
ali treba jih poznati prej . . .
Ti slavi0 paã Franke, ker so vere
luã prinesli . . . jaz brez mere
jih ãrtim, ker so Ïe v ãasu starem
nas vklenili v suÏnji jarem.
244
PESMI BESeDA
Nekemu pesniku
Na plotu stoji petelinãek
in poje lepó in poje glasnó.
In hvalijo njega obãutke
vse cibke in ãopke in putke,
kokó, kokodajsk, kokó!
To sli0 i pa sivãek osliãek
in glavo privzdigne od tal;
vi0 , da bi ti kukurical,
vse cibke bi k sebi priklical,
peteha v ko0 bi dejal . . .
Pa kaj vam je storil osliãek?
I no, kukuricnil tako,
da putke je  spla0 il v dvori0 ãu,
a moÏ mu je dal po hrbti0 ãu
dve gorki in dve za uho.
245
PESMI BESeDA
Res je pel
Res je pel sonete in balade in romance
in gazele o ljubezni sladki France 
pa je ni 0 tudiral.
Pel Homer je o Helenini lepoti in o slavi,
ki je pogubila Ilij in Trojance 
pa je ni 0 tudiral.
Brenkal je na glasno harpo David in slavil Jehovo
in njegovo moã, s katero branil je izbrance 
pa je ni 0 tudiral.
Jeremija toÏil je bridkó paã nad Jeruzalemom,
nad nesreão, ki pahnila rod mu v lance 
pa je ni 0 tudiral.
A poet na0 , ãuj, opeval bode socialno bedo;
Marksa, Engelsa, pritoÏbe na poslance 
vse je pre0 tudiral.
246
PESMI BESeDA
Pesmi kritiku
Me smo ãebelice,
letamo v panje,
ven, zopet vanje,
nosimo v celice
polno medú.
Daj nam mirú,
kritik! Pri mizi
ãrk nam ne grizi,
slov nam ne strizi,
ne pridi blizi!
Me se ne slinimo,
me te ne vikamo;
v obraz ti 0 inemo
in te opikamo.
Daj nam mirú!
247
PESMI BESeDA
Poetiãne igraãe
Preljubi moji literati,
danes je pust  vseh norcev god!
Zato ga ãemo praznovati,
naroãil vinski sem vam sod.
In pili so; kot gobe suhe
vsi literati pili so,
poetje, avtorji ko muhe
pijani kmalu bili so.
Pa kaj je pesnik rekel neki?
Pa kaj je novelist dejal?
O  da se tam pri kamnoseki
Ïe kle0 e zanj piedestal . . .
O, da je Ïe svetovno znan,
o, in du0 evni velikan!
Oj, raste on! Med literati,
Davalagiri med gorami;
z rokami svetle zvezde klati,
a glavo ima nad zvezdami!
âe skriva ljuba nogo v 0 olncu.
potem pa  ah  sezuje se,
da se ble0 ãi na svetlem soncu.
ãim ljubica sramuje se!
248
PESMI BESeDA
Za spomin
1
Kadar Te zagledam na cestah, kadar
me pozdravi
Tvoj ljubki smehljaj,
spominjam se stare pravljice . . .
âuj torej . . . Nekdaj,
0 e pred Salomonom, je Ïila
prelepa Dalila.
Postrigla je Samsonu lase na glavi,
iz njih naredila je vrv,
potem ga zvezala moãnó,
moãnó, tako trdó,
da zvijal se reveÏ kot ãrv . . .
Presneta Dalila! . . .
A moja vo0 ãila?
Da bi kakor ona
ãez leta, ãez dni
brez vsega pardona
storila i Ti! . . .
·e nekaj vo0 ãilec . . . A kak0 nih?
Da morda bi zlate uhanãke
249
PESMI BESeDA
dobila, ki nimajo tak0 nih
vse vódmatske Netke in Fanãke?
»O ne! . . .« Da bi morda dobila brazlet,
na njem pa lep ãrn medaljonãek?
»O ne . . .« âez nekoliko let
da pri0 el kak bogat baronãek?
»O ne . . .« Toda kaj? »Toda kaj? . . .
Da bi 0 e kot stari Ïenici,
beroãi ta album nekdaj,
ble0 ãali oãesci kot zvezdici dve . . .
Da bi naredili se v lici
dve jamici taki kot gnezdeci dve . . .
V teh gnezdecih ptiãki pojó,
veselo v te zvezdice zro.
250
PESMI BESeDA
2
Pesem poje
po vi0 avah,
pase ovce mlad pastir,
pomlad vlada mu na licu,
sreãa v srcu je njegovem,
radost, mir.
Ti bo0 pasel ovce svoje,
ti bo0 pasel narod svoj,
in ãe ljuti vrag prihruje,
branil bode0 narod svoj!
Oj, pastir za ovco belo
dal Ïivljenje bo veselo.
V ostrem trnju
tak proseãe
ovãica mekeãe,
ni radosti,
ni blagosti.
ni je sreãe!
Oj pastirji! Prihitite!
Ovãico  otmite!
251
PESMI BESeDA
3
Sreãe, ki so Vam jo v zlati sanji
slikali paã dnevi nekedanji,
nje vo0 ãiti Vam ne morem veã.
Ona je kot sonce, ki v brezdanji,
tihi ocean utone, ni ga veã!
Ona je zeleni list, v igranji
valãkov bistrih gnan od kraja preã.
Ona je oblak, nad domovanji
na0 imi na topli jug hiteã.
Ali k drugi sreãi, prav niã manji,
pot bi rad pokazal Vam goreã . . .
Ne v veselju, tudi ne v vÏivanji
ni 0 e blaÏenosti vir kipeã,
ali je vsikdar v soãustovanji,
ãe nas tujega gorja presune meã,
ali je v ljubezni, je v dejanji,
tega, tega pridite doseã  !
252
PESMI BESeDA
4
Prisrãna vo0 ãila na dan godu,
Pepínica,
ko gora je v cvetju tam daleã in tu
dolinica.
Tam rastejo zdaj Ïe v samotnih grmeh
vijolice.
Iskal sem jaz eno po sonãnih bregeh
okolice. 
No, drug Ïe izpulil je cvetko krasnó
s koreninico,
ah, drug jo je vsadil Ïe v srce bolnó 
Pepínico.
Pa bodi si! Sreão Ti vo0 ãim povsod,
kjer koli bo0 ,
in da bi Te ljubil  Ïelim Ti za god 
srãnó Tvoj moÏ.
253
PESMI BESeDA
5
Ne v album, v du0 o rad bi va0 o te besede pisal, [ Pobierz całość w formacie PDF ]