[ Pobierz całość w formacie PDF ]

maãi listi, vsi domaãi govorniki, domaãe ceste in ulice,
mnogi in premnogi znanec in sorodnik, vsa domaãa
krajina in ves njen vzduh.
Takrat je prviã potrkal odloãno na na0 a vrata glad.
Bilo je zjutraj. Mati se je Ïe vrnila od zgodnje ma0 e, jaz
sem se ravno oblekel in stopil iz svoje sobe, da nadalju-
jem svojo Ïe dolgo pot za zasluÏkom. Petletna hãerka je
sedela na mizi, Ïena pred njo na stolu in ji obuvala no-
gavice. Mika naenkrat zajoka in zaprosi kruha. Îena za-
joka z njo, ãe0 da ga ji nima s ãim kupiti. Mati stoji pri
oknu, potegne iz Ïepa robec in si priãne tudi brisati oãi,
Planil sem ven, brez zajtrka, brez besede.
Hodil sem tod in hodil tam, govoril tukaj in govoril
tam, toda nikjer nisem na0 el tistega, kar sem iskal.
»Kaj mislite,« je rekel nekdo, »da vam bo kdo prine-
sel sluÏbo na kroÏniku? Za sluÏbo se je treba truditi,
121
âRNI PANTER
BESeDA
Ïrtvovati. Pojdite k temu in temu, poniÏajte se, kakor
smo se vsi, in prosite.«
Proti tisti hi0 i, kjer je uradoval ta in ta, sem dolgo
hodil. Bil sem Ïe veãkrat pred pragom, pa sem 0 el mimo
in naprej in se vrnil zopet po drugih ulicah. Vedel sem,
da je tista neznatna ãast in tisto vljudno priznanje, ki ga
daje tu in tam na0 vi0 ji svet pisateljem in umetnikom,
tako vnanje in tako konvencionalno, da ne doseÏe Ï
njim v resnem trenutku nihãe niãesar.
Nazadnje sem oddal slugi vizitko, ãakal pred vrati in
na poziv vstopil.
Gospod, silen veljak, na katerega migljaj bi bil re0 en
vse bede, bi bil mogel hiteti domov in kupiti Miki za par
vinarjev kruha, bi bil mogel misliti na jutri in na poju-
tranjem, me je sprejel ljudomilo.
»Seveda,« je dejal in me po oãetovsko tikal. »Îe vem,
tebi damo zasluÏek. Nisi izgubil sluÏbe po svoji krivdi.
Da ne pozabim, si zapi0 em to stvar na pivnik.«
Zapisal je moje ime na pivnik, ki je leÏal pred njim, in
zarisal okrog njega debel krog.
»Je Ïe dobro,« je dejal, poãasi vstal in pomikal svojo
orja0 ko postavo proti meni. »Vse razumem, je v redu.«
Sam sem se odmikal proti vratom in ko sem bil pri
njih, sem hitro pritisnil kljuko in od0 el.
122
âRNI PANTER
BESeDA
Vse se je zgodilo tako naglo in v prvem hipu me je ob0 lo
celo neko zadovoljstvo. Toda od daleã nekje so zvenele
same besede, moje roke pa so bile prazne kakor prej.
Doma je jokala Mika za kruhom, jaz pa sem hitel dalje
po ulicah, okra0 enih z zastavami in vseh prazniãnih. Ni-
ãesar, niãesar nisem priãakoval in vendar je obtiãal v
meni vtisek, da me ta ãlovek, ta silni domaãi veljak, ne
sovraÏi. Videl sem Ïe pred sabo njegov smehljaj in 0 e
zdaj ne vem, zakaj me je zapisal na pivnik, ki so ga vrgli
morda 0 e tisti dan med odpadke, in zakaj mi ni nikoli
niãesar storil, ko bi bil vendar lahko samo ganil z mezin-
cem, izrekel samo na pol svojo Ïeljo.
Tiste dni mi je dejal prviã starej0 i znanec, vajen dru-
gaãe seãi v Ïivljenje nego jaz, ne glede na to, kaj je na
tihem ãastno in kaj ni, kaj mora0 zaradi tega storiti in
zaradi onega opustiti, rekel mi je: »Vi igrate tudi klavir.
âe hoãete kaj zasluÏiti, vam preskrbim sluÏbo igralca v
kinematografu.«
V meni se je vse uprlo in prestra0 il sem se. Tistim zo-
prnim filmom naj igram, poveliãujem naj jih, poniÏam
naj se, tako zelo poniÏam!
»Ne,« sem odgovoril. »Dokler sem Ïiv: ne!«
Kako se je moj stari znanec smejal! To je bil smeh ãlo-
veka, ki je lezel skozi mnogo 0 pranj Ïivljenja, ki je bre-
del ãez mnogo moãvirij, da je dospel tako daleã, da 0 e
danes Ïivi. Na starikavem, zgrbanem obrazu je leÏala
123
âRNI PANTER
BESeDA
ironija, tista dobrohotna, komaj zaznana, ki jo dobe lju-
dje, ki so mnogo trpeli, bili poniÏani, bili Ïaljeni in vse
prestali. Z njo na obrazu gledajo zdaj druge, ki so jih
na0 li v enakem poloÏaju.
»Saj ni treba zdajle udariti v roke. Govoril bom pa 0 e
danes vseeno,« je kramljal naprej in se smehljal. »Kaj
mislite, da je kak0 no delo sramotno? Nobeno ni, to vedo
vsi pametni ljudje.«
»Ne govorite, ne vpra0 ujte, ker jaz ne grem za kla-
virskega igralca v kinematograf jaz sem«  in naslednje
besede skoraj nisem mogel suniti iz grla  »Jaz sem . . .
ãetudi: pisatelj, vendar sem nekaj, imam svojo ãast,
oprostite, svoj ponos!«
»No, no,« je nosljal in mi gledal s svojo ironijo v oãi,
»to je vse prav. Vi pojdite domov, malo premislite, malo
prespite, pa pridite spet. Taãas bom jaz Ïe vse vedel, ka-
ko in kaj. Potem boste pa do nadaljnjega svoje gmotno
vpra0 anje re0 ili.«
»Ne, ne,« sem zatrjeval, »to je izkljuãeno. Tega ne sto-
rim nikoli.«
Îe prej sem si bil izposodil eno krono in tisto sem ne-
sel domov.
124
âRNI PANTER
BESeDA
2
inematografske predstave so se vr0 ile v srednjem
Kvelikem gledali0 ãu. Klavir je stal tik odra v prvi loÏi
prvega nadstropja. Predstave so se priãenjale ob 0 tirih
popoldne in trajale do enajstih, do poldvanajstih po-
noãi. Ljudi je bilo vse polno. V parterju, na balkonu in
galeriji so sedeli me0 ãanje, preprosti vojaki in mladina,
po loÏah pa so se shajali oficirji in Ïenske. Pred predsta-
vo so prihajali pari drug za drugim, dolge svetle sablje
so objestno Ïvenketale, zasluÏne svetinje so se ble0 ãale,
svila je narahlo 0 umela, drobne noÏice so sikale pa meh-
kih preprogah zdaj sem zdaj tja, a naposled je vse izgi-
nilo za rjavimi in ozkimi vrati. Mnogo te vrste ljudi se je
se0 lo tudi na hodniku. Pri0 le so ko0 ate, svilene Ïenske,
pri0 li mesnati, zabuhli oficirji in znanje je bilo storjeno
takoj, ko so se videli. ·e preden so se razdelili po loÏah,
so bili Ïe tako znani, da so se tikali.
Videti je bilo vse vnanje, sama slast, zabava, zasluÏek,
meso. Toda vmes je bil dogodek, temen in globok, ki ga
hoãem takoj opisati.
LoÏa, kjer sem igral klavir, je imela predsobo. Tu je
stala miza, star klavir, nekaj stolov in stara rdeãa zofa.
125
âRNI PANTER
BESeDA
Miza in klavir sta bila temno siva od prahu, ki ga je bila [ Pobierz całość w formacie PDF ]